Ime pekarnice

Naj se držim obljubljenega in vam zapišem nekaj besed o tem, kako smo izbrali ime našega sladkega sveta.

Izbrati ime za svoje podjetje ni preprosto. Če imaš dokaj resne namene, se boš s tem nazivom predstavljal vse življenje. V bistvu sama nisem imela poštene ideje. Marko jih je imel nešteto. Njegovo brskanje po spletu je prineslo na desetine imen, ki so bila slišati tako »fensi«. A kaj, ko je bilo vse v angleškem jeziku, kar je bilo slovenskega, pa ni imelo posebnega smisla in mi ni predstavljalo nekega popolnega imena za to, kar smo si želeli početi. Začelo me je skrbeti, da bom morala resnično dodobra razmisliti o tem, kako bomo poimenovali našo »pekarnico«. No, naj povem, da svoj prostor, v katerem ustvarjam, še vedno najraje poimenujem kar »pekarnica«.

Imela sem še čas za razmislek in nekako sem poleg vseh ostalih skrbi, ki jih je prinašalo odprtje podjetja, dala vse skupaj nekoliko na stran. A pot me je v jesenskih dneh redno vodila v Maribor na usposabljanja za slaščičarja, zato sem v avtu imela čas za razmišljanje o različnih stvareh. In naenkrat mi šine v glavo: »Babičina hiša!«. Seveda, pekarno odpiramo v babičini hiši, dobesedno. Hiša, kjer smo si ustvarili naš dom, namreč stoji na temeljih hiše mojih starih staršev. Tukaj se nahaja kuhinja, iz katere je dišalo po kvasenicah, buhtljih, štrukljih, pogosto tudi piškotih. Poleg modernih sladic in tortic si želim obdržati tradicijo, želim peči vse, kar je pekla moja babica, Markova babica, in to dati ljudem, ki bodo prišli k nam. Vključevati si želim čim več lokalnih sestavin, uporabljati svoje marmelade, čim več našega sadja, vključevati izdelke, ki so produkt pridnih slovenskih delavnih rok.

Moje misli so švigale sem ter tja. Končno so bile pokrite vse moje ideje, zamisli, vizija, s popolnim imenom. Sedaj moram to povedati še Marku. No, tukaj se je zataknilo, saj so bili njegovi predlogi za ime podjetja tako drugačni, posebni, nenavadni, da mi je bilo prav nerodno stopiti pred njega s takšno, v bistvu preprosto idejo.

No, pa poskusimo sem si mislila.

»Imam en predlog glede imena firme,« sem previdno pristopila.

»Ja? Povej.«

»Torej, glede na vse dejavnike, ki so in bodo prisotni pri našem poslu, bi bilo zanimivo, če se naša pekarnica imenuje .. Babičina hiša.«

Pogled se iz telefonskega ekrana preusmeri na mene, potuje dol, gor. Oči se razprejo. Kotički ust se pomaknejo proti ušesom: »Pa to je to! Odlična zamisel. To je vse, kar lahko povemo o nas. Bravo, žena!«

In tako se je začela pisati zgodba Babičine hiše.

Do naslednjega sladkega branja,

Sanja.