Babičina hiša
Naj bo prvo razmišljanje na tej spletni strani namenjeno našemu nastanku. Mimogrede, hvala, ker si se lotil branja. Moje kuharske spretnosti segajo tam v drugi razred. Ne, nisem se zmotila, res je bilo takrat (Ste se začudili? Si vaš drugošolček niti vode ne zmore naliti sam?). Moja mamica mi je povedala kako se skuha riž po pravilih, koliko riža, koliko vode, malo soli, pokriješ, vre, mešaš. No, to zmore tudi vaš drugošolec kajne? Samo dovoliti mu morate. In od takrat dalje je bil riž moja najljubša jed, pripravila sem ga vedno sama, tudi za trgatev mi je mamica pustila, da ga pripravim sama. Poleg tega sem vedno, ampak res vedno pomagala pri miksanju biskvita, smetane, izdelavi piškotov. Najraje sem polizala metlice od mikserja. Ta mikser je tako dober, da se je ubogi revež znašel v naši delavnici-mamica pravi, da je najbrž star nekje toliko kot jaz. Rada pa sem se potikala tudi po hiši poleg nas, kjer danes živim in delam tudi sama. Babici sem kradla skuto, ki jo je imela pripravljeno za kvasenico, potem pa sem iz kota opazovala kako spretno je zgnetla voljno testo, ga razvaljala, prelila s skuto, dala v pečico, v starem, črnem pekaču. To je bila najboljša kvasenica. Pa buhtlji, vedno je v nedeljo pripravila marmeladne in nekaj malega skutnih-ti so bili najboljši. In še ajdova pogača, dedek jo je jedel kar iz tistega črnega pekača. Poleg vsega tega mi je bilo nepredstavljivo, kako lahko celo mizo obleče v zaveso, ki jo je naredila iz ene majhne kepice testa. Takrat še nisem vedela, da je to vlečeno testo, to je bila zame čarovnija. Sama nisem niti vedela kako močan pečat je pustilo to v meni, komaj zdaj ko sem sposobna premlevati dogodke iz otroštva vidim, kako veliko lahko v otroštvu storimo, če otroku pustimo, da nas vsaj opazuje in da poliže metlice od mikserja. Naši trije otroci obožujejo če lahko predvsem ob večerih v pekarnici počnemo kaj skupaj, mešamo, gnetemo, izrezujemo, pečemo.
V času odraščanja je ta moja vedoželjnost malo pošla, a vedno sem se rada motala po kuhinji. Ko sem bila nekoliko večja sem začela poskušati sama, predvsem z mafini in marmorni kolač je bil tako zelo dober. Svoje prve tortice, priznam, se ne spomnim. Vem, da sem v času študija pripravila kar nekaj tortic, tako pogumnih, celo dvonadstropnih, po okusu so vedno štimale, da sem presenetila sama sebe, izgled pa je pač bil kakršen je bil. A počasi se je tudi videz tortic popravil, stvari so me začele resnično zanimati. Kako se izdelujejo figurice za torte? Če ne znam iz gline, mi najbrž tudi to ne bo šlo. Pa je šlo. In potem so začele nastajati, ena za drugo, nekatere so uspele bolj, druge majn. A te se bile najboljši učitelj. Kljub vsemu nisem razmišljala o tem, da bi to zares počela. Selitev, dva otroka, služba, vse obveznosti so preusmerjale in tlačile mojo željo po nekaj več. Potem pa je prišla še naša Iza, ki mi je s svojo umirjenostjo dala čas za razmislek. Aha in zelooo dober navijač, moj preljubi mož Marko, ki je vzpodbujal moje misli v pravo smer. Poskusiti ni greh. Pa sem se v času porodniške lotila izobraževanj, ki so bila potrebna za odprtje podjetja in še pred koncem leta 2020 se je v register podjetij zapisalo ime »Babičina hiša«. Pogumno, ni kaj. Jaz nisem takšen pogumen tip človeka, bolj me mika tisto kar je bolj ziher. A moji »navijači« so me prepričevali, da dandanes ni nič več ziher, niti služba za nedoločen čas. Pa naj jim bo sem si mislila, v bistvu nisem imela kaj za zgubiti. Najtežji del vsega je bilo izbrati ime za podjetje.
Mnogo vas vpraša zakaj smo poimenovali našo pekarnico v »Babičina hiša«. Zgodba je zanimiva in najbrž je vredna svoje objave.
Do naslednjega sladkega branja,
Sanja.
